Kdo naj seka v državnem gozdu?

 Ta prispevek za naslov izrablja vprašanje, ki je zadnjih nekaj let zelo izpostavljeno in odpira temo upravljanja z državnimi gozdovi in gozdovi nasploh. Zastavili so si ga na okrogli mizi na Agri v Gornji Radgoni v nedeljo, 25. avgusta 2013. Leto 2016 se približuje zelo hitro in do tedaj bo potrebno določiti način gospodarjenja z gozdovi v državni lasti v prihodnosti, tudi s temeljito spremembo zakona o gozdovih. Vse pa je odvisno od ljudi v telesu, ki bo oblikoval nov zakon, od politikov, ki ga bodo sprejeli in od pobud institucij ter angažiranih ljudi. Če je še kaj v ozadju naše gozdarske politike, pa ne vemo.

1)   Najprej kratko ozadje tega vprašanja:

Stanje pri upravljanju z gozdovi je v prvi polovici leta 2012 premlevalo in preverjalo računsko sodišče, ki je z revizijskim poročilom ugotovilo kar četrtino črnega poseka v Sloveniji. S tem je bilo Zavodu za gozdove poleg drugih postavk očitano, da nima nadzora nad nedovoljeno sečnjo.  Poročilo je izrazilo tudi sume, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov z državnimi gozdovi ravna negospodarno.

Tako se je znani novinar Uroš Slak lotil iskanja resnice na področju državnih gozdov v oddaji Pogledi Slovenije. V oddaji ni mogel mimo lastniških struktur koncesionarjev in njihove prepletenosti s Skladom in kmetijskim ministrstvom. Postalo je jasno, da sklad pri trženju rente od državnih gozdov gre precej na roko koncesionarjem in si od njih ne izpogaja take koncesnine, kot bi jo lahko.

Precej hitro po objavi revizijskega poročila je upokojeni gozdar iz GG Bled Jože Skumavec dodal svoje izkušnje na področju koncesij in trga lesa v Sloveniji. Po njegovih izkušnjah se na veliko krade, zato predlaga sledljivost lesa. On koncesij po letu 2016 ne bi več zaupal sedanjim koncesionarjem, saj so do sedaj gozdove izkoriščali za smešno nizko ceno, okoli 9 € po kubičnem metru, po njegovih ocenah pa bi Sklad iz državnih gozdov morali doseči rento vsaj 20 €. Tudi takoimenovana tajkunska privatizacija nekdaj državnih podjetij mu gre v nos, nepravilnosti na področju trga z okroglim lesom pa je še ogromno.

Proces spreminjanja zakona o gozdovih se je začel že pred začetkom leta 2013. Prvi popravek je začel veljati avgusta letos. Že v začetku leta 2013 pa so anonimni gozdarji v javnost poslali dolg sestavek na štirih straneh o ozadju gozdarske politike v Sloveniji ter povezavah med koncesionarji ter pristojnimi institucijami in opozarjali, da lahko z novim zakonom, če ga bodo sprejemali pravi ljudje, pride do popolnega ropa državnih gozdov na način, da bo dvajseterica posameznikov na račun državnega lesa še naprej kovala moralno nepravične dobičke, in to na legalen način. Problematiko dobro osvetljuje tudi okoljski filozof Luka Omladič.

Julija 2013 se je v spletu pojavila tudi peticija sindikata delavcev Zavoda za gozdove, ki podobno kot prejšnje anonimno pismo navaja preveliko moč koncesionarjev v ustvarjanju politike gozdarstva. V peticiji se bojijo za prihodnost javne gozdarske službe, katero želijo z odvzemanjem sredstev za delovanje močno osušiti. Sindikat obvešča tudi preko obvestil na spletni strani peticije.

2)   Nekaj predlogov iz medijev o organiziranosti gozdarstva v prihodnje:

Videti je, da je v pripravi novega zakona veliko predlogov glede na to, od kod deležniki prihajajo in v kakšnem položaju so sedaj. Upokojeni GG-jevec gospod Skumavec želi sedanje koncesionarje videti samo še v vlogi izvajalskih podjetij, katere bi državna firma za gospodarjenje z gozdovi najemala samo za storitve del v gozdovih. Podobno trdi tudi lesar Alojz Selišnik, ki želi sistem, kjer bi do izkoriščanja lesa iz državnih gozdov bila upravičena lesnopredelovalna podjetja glede na število zaposlenih in stopnjo predelave lesa. Po njegovem predlogu bi državne gozdove upravljal Zavod za gozdove, ki bi podeljeval koncesije in organiziral gozdarsko proizvodnjo, sedanja gozdna gospodarstva pa bi bila kvečjemu samo izvajalci del na trgu storitev. Ker sta dve instituciji za upravljanje istih gozdov preveč, bi se Sklad (SKZG) moral zato preoblikovati. Svoje strokovno stališče o prihodnji organiziranosti gozdarstva so podali tudi profesorji z Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete. Gozdarstvo iz večih institucij (SKZG, ZGS) postavljajo pod eno streho v obliki javnega podjetja v lasti države. To podjetje bi pod svoje okrilje vzelo državne in zasebne gozdove, obdržalo načrtovanje za celotno površino gozdov, oddajalo dela v državnih gozdovih in svetovalo ter odkazovalo v zasebnih. Tako podjetje bi se potem povezovalo z deležniki v gozdno-lesni verigi. Nadalje bi iz državnih gozdov pridobivali sredstva za delovanje javne gozdarske službe, sredstva za vlaganje v gozdove, denar za nakup gozdov, denar za plačilo del izvajalcem itn. Opozarjajo pred nevarnostjo liberalizacije v gozdarstvu, od katere bi imeli korist samo posamezniki, podobno kot sedaj.  Anonimni gozdarji dajejo prednost pri koncesijah podeželskim izvajalcem gozdnih del in lokalni predelavi lesa. Jože Sterle pa trdi, da so sedanji koncesionarji še edini ostanek organiziranega gozdarstva v Sloveniji in da je sedanji sistem dober. Njegov argument je, da so dela v državnih gozdovih realizirana 100%, v zasebnih pa so opravljena pod polovico načrtovanega. Zanj samo to dejstvo nekaj velja. Nizke koncesijske dajatve razlaga s tem, da ta dajatev ni toliko važna kot pa skupen učinek koncesije, kar pomeni delovna mesta in domačo predelavo lesa. Tudi njegovo stališče je očitno, saj je poleg opravljanja funkcije na združenju za gozdarstvo pri Gospodarski zbornici tudi solastnik podjetja, ki ima dvajsetletno koncesijo. Želi, da bi se politika manj ukvarjala z državnimi gozdovi, kjer vlada red, in se posvetila bolj zasebnemu delu gozdov, kjer pri prometu z lesom vlada kaos. Kdo od zgoraj naštetih ima dober in kdo slab predlog?

3)   Še moj komentar na temo in vsebino okrogle mize:

Kakšen zaključek bi lahko potegnil iz okrogle mize, ki se jo tudi sam obiskal? Izražena so bila različna mnenja, spet glede na to, kdo od kod prihaja in čigave interese zastopa. Direktorica Sklada pravi, da je država dober gospodar in se pri tem sklicuje na stoodstotno realizacijo načrtovanega poseka ter gojitvenih in varstvenih del v državnih gozdovih. Tudi pri višini koncesijskih dajatev pravi, da so v zadnjih letih dosegli dvakratnik stare dajatve in je to seveda visoko povečanje. Pritrjuje ji predstavnik koncesionarjev. Na očitek iz publike, da dva proizvajalca gradbenih plošč v Sloveniji dobivata les za proizvodnjo po različnih cenah (eden po 14€ in drugi po 70€ po kubičnem metru), ker je prvi v priviligiranem položaju kot koncesionar, drugi pa mora kupovati les po tržnih cenah, pravi, da je potem treba spremeniti predpise.

Za po letu 2016, ko se iztečejo koncesijske pogodbe, v splošnem obstaja težnja, da bi koncesije podelili podjetjem, ki bi državni les predelala vsaj na prvi stopnji predelave. Ta način upravljanja bi pomagal pri vzpostavljanju verige od gozda do lesenega izdelka. Omenjalo se je tudi hribovsko-gorske kmetije in da bi bilo morda prav tudi njim omogočiti tržiti državni les, vendar nihče ni dal vedeti, kako bi se to lahko zgodilo. Navkljub temu, da je bil leta 2010 na strani ZGS objavljen javni poziv ministrstva, ki je obljubljalo prednost pri podeljevanju koncesij višinskim kmetijam, da je bila sprejeta uredba, da so zato kmetje kandidirali na gozdarskih razpisih, se tehnično opremili in pridobili nacionalne poklicne kvalifikacije za sečnjo, ni bilo na tej okrogli mizi rečenega nič v spodbudo kmetom. Rečeno je bilo, da bi jih leta 2016 pri novem sistemu koncesij morali upoštevati, in tu se je omenjanje hribovskih kmetij v vsej enourni seji končalo. Morda se bo na prihodnjih razpravah ta delček problematike bolj vključil v temo pogovorov, kar bi bilo prav. Poudarilo pa se je neprimerljivo večje število nesreč v zasebnih gozdovih napram državnemu sektorju, neprimerljivo boljšo tehnično opremljenost in strokovno podkovanost koncesionarskih podjetij (od kod pa je prišel denar za vso to tehniko?) in iz tega vidika so sedanji koncesionarji nekako bolj primerni za izvajanje del tudi v prihodnje. Istega dne na Agri pa sem nekaj ur pred dotično okroglo mizo slišal, da je v obdobju izvajanja PRP 2007-2013 bilo na razpisih kupljenih 300 novih gozdarskih traktorjev v vsej Sloveniji. Je potem opremljenost zasebnega sektorja in kmetov res tako slaba, upoštevajoč še obvezne NPK-je, pri katerih inštruktorji postojnske šole nikakor in nikomur ne pogledajo skozi prste, če drevo ne pade točno tja, kamor je določeno?

Imam občutek, da se za hribovske kmetije v tem primeru zavzemajo samo kmetijski in gozdarski svetovalci in pospeševalci iz različnih institucij, ki so s kmetovalci dnevno v stiku, razumejo podobo življenja na kmetiji in se zavedajo, da je kmetijsko gospodarstvo osnovna celica slovenskega podeželja, zdravo telo brez močnih in zdravih celic pa ne more obstajati. Izvajanje del v državnih gozdovih, ki ležijo v bližini hribovskih kmetij, bi prineslo dodaten zaslužek kmetijam. Tak zaslužek pa pomeni višjo raven življenja ljudi s kmetij, lažje financiranje večjih ali manjših investicij na kmetijah in boljše pogoje za življenje in kmetovanje v demografsko ogroženih višinskih območjih ter perspektivno bodočnost tudi za kmečko mladino, ki bo v prihodnje ohranjala tradicijo, podobo in lepoto slovenskega podeželja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.