Okrogla miza Agra: gozdnolesno bogastvo

Kot vsako leto je sejemsko in obsejemsko dogajanje v Gornji Radgoni polno vsebine, malo manj z novo vsebino opremljena pa se mi je zdela nedeljska okrogla miza z naslovom Gozd- bogastvo države, državljanov? Priložnost za podjetja? Zakaj tako mnenje? Veliko je bilo zdaj že klasičnega govora o gozdu in njegovem neizmernem potencialu za Slovenijo, o škodi, ki se nam dogaja zaradi neorganiziranosti in drobne posesti, o srbečih rokah severnih sosedov, ki z našim lesom vsako leto obrnejo lep denar, vključno z vsemi odkupovalci, ki jim ga dostavljajo na njihove žage. Pa ne pozabimo omeniti, da je njihova lesna industrija v letu 1990 naši segala komaj do gležnjev, zdaj pa v naši državi sploh nimamo resorja za lesarje, kaj šele da bi po mnenju profesorja iz lesarskega oddelka ustanovili ministrstvo za les, katerega obstoj bi moral ob našem državnem bogastvu- lesu biti logičen. Povezati institucije in podjetja za nujno izmenjavo znanja, invencij in inovacij.

Prof. dr. Pohleven iz Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete je na okroglo mizo kot podkrepitev vsestranskosti uporabe lesa in kot dokaz, da v lesu tičijo še velike možnosti za razvoj, prinesel utekočinjen lesni plin in pa kos lesa, obdelan po postopku, ki ga je patentiral sam in patent poklonil lesni industriji: termično modificiran les, ki s termično obdelavo pri 200 stopinjah celzija v vakuumskem okolju, kjer se toplota namesto po zraku prenaša po plinih in snoveh, ki v vakuumskem okolju izstopijo iz lesa, pridobi izjemne lastnosti, boljše kot neobdelan les ali pa les, ki ga Nemci cvrejo v olju kot krompirček. Potencial uporabe je seveda velik.

Na okroglo mizo je bil vabljen tudi predstavnik in direktor podjetja Lumar IG, kateri je moral povedati, da les v polizdelku uvozi v Slovenijo ter iz njega naredi hišo in jo zapelje v Avstrijo, Nemčijo in še dlje. Skoraj ni treba omeniti, da se pri nas kar precej podjetij ukvarja z leseno gradnjo. Leseno hišo zgraditi torej znamo. Zdaj bi bilo treba, da država ustvari ugodno okolje, kjer se bo lesena gradnja absolutno bolj splačala kot klasična in kjer se bodo slovenske hiše tudi izvažale kot najbolj vrhunske in dodelane gradnje. In to v večjem obsegu kot do sedaj. Bilo je rečeno, da ni potrebno pomagati podjetjem, ki sestavljajo lesene hiše, ampak potrošnikom, ki se za gradnjo hiše odločajo.

Tistega drugega vprašaja v naslovu okrogle mize se udeleženi konkretno niso dotaknili. Mislim, da priložnosti za podjetja so, tudi v tako srbeči primarni predelavi, katero bi za lesene hiše absolutno v celoti zmogli izvajati tudi na domačih tleh. Do sedaj so že bili objavljeni nekateri razpisi pri ARSKTRP za dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom ter za diverzifikacijo kmetij v nekmetijske dejavnosti, naj bi jih bilo še več. Iz tega se vendar enkrat mora nekaj izcimiti. Če parim ne bo uspelo zagnati in širiti žagarsko dejavnost, enemu mora. Pa kljub temu da je surovino izredno težko dobiti zaradi močne konkurence čez mejo. Prva pomoč žagarjem bi moral biti državni les, kateri bi se nujno moral predelati doma. Zasebni lastniki pa se seveda težko odločijo, da bi prodali domačemu žagarju, kar je razumljivo: stroški dela pridobivanja lesa so visoki, zato je treba prodati za najboljšo ceno. Ki pa jo črno na belem najvišjo ponujajo avstrijski odkupovalci. Pa je to vedno res najboljša cena? Zgodba v tedenskem časopisu Kmečki glas govori o lastnikih gozda, ki so svoj žledolomni les prodali velikemu kupcu iz Avstrijske Štajerske, ki je izpeljal tudi sečnjo in spravilo s strojem, ko so lastniki potegnili črto, je bila odpeljana gora hlodovine za majhen denar in so bili gladko opetnajsteni. Druga zgodba je prišla kar iz publike na okrogli mizi, kmečkemu lastniku gozda, ki je sam nameril 208 kubika lesa, so na žagi čez mejo priznali le 140 kubikov, tudi število kosov je manjkalo. Torej je s tisto visoko obljubljeno ceno treba vedno vzeti v zakup tudi možnost nepoštenega prevzema, katerega na sto in več kilometrov oddaljeni žagi lastnik pač ne gre kontrolirati. Potem pade izjava zakaj pa vendar država ne zaščiti lastnika gozda pred takimi goljufijami, saj bi ga bila vendar dolžna in direktor Zavoda za gozdove lepo pojasni: s osamosvojitvijo smo se otresli prejšnjega sistema, ki je bil do neke mere do lastnikov krivičen, kljub temu pa za gozd zelo dober. Zdaj so lastniki pri prodaji veliko bolj svobodni, kar je tudi bistvo prostega trga, vendar je ta svoboda dvorezen meč: ker sami sklepajo prodajo, so za vse dogodke sami odgovorni. Minister je sicer želel pohiteti z državnim podjetjem, s katerim bi pomagal lastnikom do pravičnega odkupa, vendar prvotna ideja ni uspela. Torej na koncu res ni bistvene razlike ali prodaš les domačinu ali tujcu, doma se še lažje dogovoriš in skleneš tudi pogodbo, prevzem pa spremljaš, na tujem gre to težje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.