Sečnja: orodje za uničevanje ali ohranjanje gozdov?

Sečnja dreves je s strani laične javnosti največkrat najbolj obsojana dejavnost v zvezi z gozdovi. Toliko jo imamo pred očmi, da na premočno gobarjenje in masovno pobiranje gozdnih sadežev in dobrin pri tem kar pozabimo. Res je, sečnja gozdov v njih pusti najbolj vidne posledice. Nemogoče je zakriti, če se je posekalo preveč, če se je sekalo malomarno in če so nastale poškodbe na drugih drevesih, na gozdnih tleh ali na vlakah. Vse je na pregledu javnosti in sečišče je še dolga leta ogledalo skrbnosti gospodarja gozda in revirnega gozdarja ter vestnosti in natančnosti izvajalcev gozdnih del.

Opaža se, da je gozdarstvo za slovensko javnost slabo odprta panoga, njeno delo pa se nekako skriva nekje sredi kompleksov gozdov. Mogoče je to razlog, da narod, ki živi v deželi gozdov, zvečine ni poučen, nima razumevanja in ni odprt do izvajanja gozdnogojitvenih ukrepov v gozdovih. Zakaj neki je sploh treba sekati gozd?

Velikokrat je srečati ljudi, ki se to sprašujejo. Resnično, zakaj le, ko pa gozd sploh ne rabi človeka za svoj obstoj, saj se naravno sam po sebi razvija in obnavlja. To je neizpodbitna resnica. Dejstvo pa je, da ima vsak gozd svojega lastnika, najsi bo to država ali pa posamezen državljan. In ko si enkrat lastnik nečesa, gledaš na stvar čisto drugače, kot če nisi lastnik. Potem gozd postane vir prihodka in zanj je treba državi plačati tudi davek. Vsi ostali nelastniki pa lahko prosto koristijo vse nelesne funkcije gozda, od nabiralništva, sprehajanja, kolesarjenja, koriščenja vodnih virov do širših funkcij kot so ohranjanje biodiverzitete, varovanja tal, blaženja vetra, blaženja temperatur, varovalnih učinkov in še jih je. In ti ljudje bi potem lastniku gozda prepovedali edino korist, ki jo ima sam od svojega lastništva?

Sečnja je že stoletja popolnoma normalna aktivnost v gospodarskih gozdovih. Z njo se pridobiva les. Vedno se je sekalo in ni najti tehtnega razloga, zakaj se to ne bi smelo več početi. Kljub temu pa na izvajanje sečnje v gozdu gledajo različni ljudje različno. Drevesa padajo, poškodujejo mladje in drugo drevje, nastajajo vrzeli v sklepu krošenj. Kjer sta poprej sprehajalce hladila svež zrak in senca naenkrat zazeva prostor z bleščečo svetlobo. Drevje je redkejše, tla so ponekod razrita od privlačevanja hlodov, bukove veje ležijo vsepovsod, pojavijo se še kupi smrekovih vej. Nastane velika sprememba. Ljudje pa smo v splošnem miselno bolj togi in ne maramo sprememb. Vidimo samo trenutno sliko, sestavljeno iz obeljenih panjev, poškodb na tleh in drevesih in kako je vse drugače in bolj prazno, kot pa je bilo poprej. Vidimo uničenje (pa čeprav je situacija še daleč od goloseka). Gozdarji gledamo z drugimi očmi: izločamo slabše osebke, osebke s šibkejšimi krošnjami, s tem drugim naredimo prostor in spuščamo več svetlobe v sestoj, da omogočimo rast mlademu drevju. Vejevje na tleh v petih letih že močno strohni, poškodbe se obrastejo, gozd se obnovi. S sečnjo želimo gozdove ohranjati vitalne in kakovostne, jih pomlajujemo, sproščamo pomladitvena jedra. Obenem žanjemo, kar so nam dali predniki in negujemo to, kar bomo pustili zanamcem. Dinamika gospodarjenja nam daje zavest, da nič ni za vedno in da so spremembe edina stalnica v našem življenju. V gospodarskih gozdovih se z aktivnim in premišljenim poseganjem v gozd krepita njegova rast in vitalnost, z rastjo mladega drevja pa tudi njegova odpornost. Mlademu rodu moramo dati priložnost za rast. Sečnja v gozdu je pri tem nepogrešljiva in človeka spremlja že odkar ta spreminja svet. Skozi zgodovino smo se naučili z gozdom tudi pravilno ravnati in gospodariti na čimbolj naravi podoben način- sonaravno in trajnostno, ter ob vsem tem še mnogonamensko.

Druga plat gozdarstva pa je vse prej kot idealizem, opisan v prejšnjem odstavku. Negativen odnos do sečnje pride kot posledica vsega, kar je moč v medijih in od ust do ust slišati o izkoriščanju gozdov. Nepravične koncesnine v državnih gozdovih, nepregledno trgovanje z lesom, sekanje na črno, kraja lesa, oškodovanje lastnikov, utajevanje davkov, golosečnje in ponekod prava opustošenja nekdaj bogatih gozdov. Ob vseh teh nepravilnostih tako idilično in celo romantično opisovan poklic gozdarja kar izginja nekam v meglo…

Ukrep sečnje je sam po sebi nevtralen, lahko se ga obrne v pozitivno ali negativno stran. Nadzorovana in premišljena sečnja gozdu resnično prej koristi kot škoduje, je pa v veliko primerih sredstvo, s katerim posamezniki na nepošten način bogatijo. Nepošteno do drugih ljudi in nepošteno do narave. Verjamem, da je v vsakem poslu in vsaki panogi tako, v bančništvu, v gradbeništvu in tako naprej in zato se nima smisla razburjati (čeprav enkrat se bo pa treba). Nikakor pa ni pošteno zaradi nekaj tistih posameznikov obsoditi vse gozdarje ter celotno panogo, da plenijo gozdove in v njih ne vidijo drugega kakor samo dobiček.

(Ta prispevek je neke vrste odziv na komentar mimoidočega na planinski poti čez privatno sečišče, da zakaj je vendar treba tu sekati.)

skupinsko postopno gospodarjenje s smreko

skupinsko postopno gospodarjenje s smreko

na golo posekana površina gozda

na golo posekana površina gozda

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.