Sproščena tehnika: na kratko

Tehnike gojenja gozdov, ki se imenuje sproščena oziroma svobodna, ni moč najti v sedanjih gozdnogospodarskih načrtih, čeprav je v teoriji  obravnavana skupaj s skupinsko postopnim in prebiralnim gospodarjenjem. V praksi se verjetno pogosto uporablja, vendar je redko imenovana, zaradi zapletenosti pa jo je težko opisati v nekaj stavkih. Je tehnika, ki zahteva izkušnje, znanje ter raziskovalni pristop pri delu. Po drugi strani pa omogoča največjo mero svobode pri oblikovanju gozda in izbiri ukrepov. Bistvene postavke in osnove sproščene tehnike najdemo v delu avtorja D. Mlinška iz leta 1968, od koder je tudi delno povzet ta prispevek.

Tehnika je nastala pod vplivom zavedanja o fukcijah in mnogonamenskosti gozdov, kjer sta ekološka komponenta in socialna funkcija postavljeni ob bok lesnoproizvodnim ciljem. Najboljši kompromis med temi zahtevami dosežemo z ustvarjanjem pestre in raznolike zgradbe sestojev, s prehodom iz velikopovršinskega v malopovršinsko gospodarjenje, kjer upoštevamo individualnost dreves, skupin, sestojev. Pomemben je gospodarski vidik: razmere na trgu lesa, cene hlodovine, potreba po določenih sortimentih. Gojenje moramo usklajevati tudi iz tega vidika. Sproščena tehnika združuje in uporablja pristope skupinsko postopnega in prebiralnega gospodarjenja, seveda pa je zaradi svobode mogoče uporabljati tudi druge načine, robne in zastorne sečnje, v določenih primerih tudi manjše goloseke…

Bistvo tehnike je velika svoboda gozdarja in lastnika gozda, ki ustvarjata horizontalno in vertikalno pester preplet sestojev na manjših površinah, že skoraj celicah. Sproščena tehnika zahteva hkrati svobodno kreativnost in skrbno načrtovanje oziroma iskanje neke primerne srednje poti med njima (pri tem pridem do pomisleka ali prevelika skrbnost načrtovanja morda ne vodi v nepreglednost in drobnjakarstvo). Z vsakim ukrepom je potrebno nekako izboljšati razmere za nadaljni razvoj sestoja z upoštevanjem raznolikosti rastišč in ekologije drevesnih vrst, zato je načelo nege pomemben gradnik sproščene tehnike; to načelo pa dosegamo s kontinuirano sečnjo, kar pomeni manjše in pogostejše ukrepe napram enkratnim večjim posegom.

Sproščena tehnika gojenja gozdov daje veliko svobode pri gospodarjenju tistemu, ki pozna gozd in načrtuje njegov razvoj, bodisi z besedami, s skicami, ali pa le z zamislimi v svoji glavi.

Lastniki gozdov

Ker sproščena tehnika ni vezana na točno določeno obliko gospodarjenja in tej obliki primerne vrste ukrepov je po eni strani zelo preprosta tehnika gojenja. Ne določa nekih zapovedanih oblik sestojev, ne ozira se v celoti na obhodnje, proizvodne in pomladitvene dobe. Gojitelj, gozdar in lastnik gozda imajo proste roke pri odločanju o poseku drevesa in negi gozda. Vendar morajo upoštevati pravilo: za vsakim ukrepom mora nastati boljše okolje za nadaljni razvoj sestoja.

Če si pojem sproščeno gospodarjenje priredim malo po svoje, je moje mnenje, da to tehniko v praksi uporablja veliko lastnikov gozdov (predvsem kmečkih lastnikov, gospodarjev), vsaj tisti ki imajo smisel in razumejo gozd ter so poleg jemanja pripravljeni vanj tudi vlagati ter izboljševati stanje v njem z mislijo na naslednjo generacijo. Ti lastniki gozdov niso strokovno poučeni o načinih gospodarjenja, niso obremenjeni z dolžinami proizvodnih dob in raznimi vrstami sečnje in se ne gibljejo v miselnih okvirih stroke. Imajo pa lastne izkušnje in znanje, predvsem pa zdravo kmečko logiko, katero danes pogrešamo na vsakem koraku. Pri delu z gozdom združujejo vlogo gojitelja in gospodarja v eni osebi, kar je tudi eno od izhodišč sproščene tehnike.

Prepričan sem, da znajo ti lastniki popolnoma samostojno gospodariti s svojim gozdom in da je nasvet šolanega gozdarja gozdarju praktiku le še pika na i uspešnosti gospodarjenja. Lastniki, ki gredo v gozd in o njem razmišljajo po zgoraj opisanem principu sproščenosti, zaslužijo več zaupanja in več svobode pri ravnanju s svojo lastnino. Lastnika bi potem omejevali samo še obvezni in neobhodni zakonsko predpisani pogoji, ki izhajajo iz temeljev slovenskega gozdarstva: sonaravnost (upoštevanje naravnega razvoja gozda in rastišč), trajnost (upoštevanje etatov) in mnogonamenskost (zagotavljanje vseh funkcij gozda, tudi prostega vstopa v gozdove). Dobre posledice takega koraka bi bile večje zadovoljstvo lastnikov in manjša obremenitev javne gozdarske službe ter s tem tako nujna racionalizacija dela le-te, kar bi pomenilo več časa za pomembnejše stvari in nove projekte. Vendar ne posplošujem, tu govorim o zaupanja vrednih lastnikih, ki ne samo izkoriščajo gozd, ampak z njim tudi gospodarijo v polnem pomenu besede. Zaupanje za to odgovornost bi lahko pridobili na podlagi strokovnega mnenja revirnega gozdarja in z udeležbo na tečajih ali delavnicah o gojenju gozdov (sproščeni tehniki), podobno kot izgleda pridobitev nacionalnih poklicnih kvalifikacij, kjer bi pridobili še dodatna praktično- teoretična znanja. Certifikat s takega usposabljanja bi bil dovolj za samostojno delo lastnika v svojem gozdu, revirni gozdar pa bi moral priti samo še priložnostno, ko se pojavi kak konkreten problem. Slaba posledica takega zaupanja bi bila, da bi potem vsi lastniki gozdov želeli imeti tako dovoljenje, tudi tisti ki za samostojno gospodarjenje nimajo dovolj izkušenj in znanja ter ne morejo upravičiti zaupanja stroke.

Sproščanje pomladitvenih jeder

Sproščanje pomladitvenih jeder v bukovem gozdu s smrekovim pomladkom

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.